.png){kind=small}
Zunanji zajedavci niso le majhne nadloge, ki povzročajo težave s kožo. Veliko vrst parazitov lahko v ali na svojem telesu prenaša organizme, ki povzročajo hude sistemske bolezni pri živalih.
Zajedavcev, ki zajedajo pri psih in mačkah obstaja zelo veliko, njihovo pojavljanje pa je v veliki meri odvisno od geografske lege. S katerimi zunanjimi zajedavci se najpogosteje srečujemo pri nas?
KLOPI
Klopi so zunanji zajedavci, ki del svojega življenjskega cikla preživijo na gostitelju. V Sloveniji se najpogosteje srečujemo z navadnim gozdnim klopom Ixodes ricinus, severnim ornamentiranim klopom Dermacentor reticularis in pasjim klopom Rhipicephalus sanguineus. Za slednjega je značilno, da lahko celoten življenjski cikel opravi tudi v zaprtih prostorih. Najpogostejši med klopi pri nas je navadni gozdni klop, ki ga najdemo predvsem v podrastju na vlažnih mestih ob robovih gozdov in na travnikih. Severni ornamentirani klop pa se pogosteje zadržuje v parkih, grmovju in po vrtovih. Klopi lahko prenašajo različne bolezni, najpogostejše so anaplazmoza, borelioza, babezioza in klopni meningoencefalitis. Okuženost klopov na področju Slovenije je zelo velika, po nekaterih ocenah je z boreliozo okuženih več kot 50% vseh klopov. Klope je potrebno odstraniti takoj, ko jih opazimo, saj s tem zmanjšamo možnost prenosa povzročiteljev bolezni na žival. Najlažje klopa odstranimo s pomočjo temu namenjenih pripomočkov, nikakor pa jih ne odstranjujemo s pomočjo olja ali alkohola, saj ob poginu v gostitelja spustijo večjo količino potencialno okužene sline.
BOLHE
Bolhe so majhne brezkrilne, stransko sploščene, rjave žuželke z močnimi nogami. Gre za krvosese organizme, ki lahko ob močni infestaciji, predvsem pri mladih živalih, povzročijo anemijo (slabokrvnost). Na živalih lahko najdemo samo odrasle zajedavce, jajčeca in ličinke pa se nahajajo v okolju. Iz jajčec se v približno tednu dni razvijejo ličinke, ki se umikajoč pred svetlobo zarijejo globoko v preproge, razpoke v parketu, zunaj pa v zemljo. Ličinke se zabubijo po 5 do 11 dneh in ob ugodnih pogojih (vlaga, visoka temperatura) se v 5 dneh razvije odrasla bolha, ki lahko na ugodne pogoje v bubi čaka tudi 140 dni. Ob ugodni temperaturi in pritisku na bubo se izleže odrasla bolha, ki pa mora čimprej najti svojega gostitelja na katerem lahko živi tudi več kot 100 dni. Zaradi opisanega načina razvoja se živali z bolhami lahko infestirajo s kontaktom preko drugih živali, ali pa v okolju kjer so bolhe prisotne. Možen je tudi prenos na predmetih, oblačilih ali na čevljih. Poznavanje razvoja bolh in načina njihovega prenosa ima pomembno vlogo pri odpravljanju bolh, saj jih je potrebno odpraviti tudi iz okolice (pranje, sesanje, razkuževanje). Z vidika zdravja živali so bolhe pomembne predvsem kot povzročitelji alergij ter kot prenašalci črevesne trakulje ter hemotrofnih mikoplazem. Hemotrofne mikoplazme so mikroorganizmi, ki naselijo rdeče krvničke in sprožijo njihovo razpadanje. Bolhe se prenesejo tudi na druge živali v gospodinjstvu, zato je pomembno da tretiramo vse živali hkrati. Pri zdravljenju živali je pomembno, da uporabljamo samo registrirane pripravke, ki so varni za določeno živalsko vrsto.
UŠI
Uši so majhne brezkrilne, ploske žuželke. So vrstno specifične in svoj celotni razvojni ciklus preživijo na gostitelju. Velika jajčeca lahko opazimo trdno pripeta na dlako gostitelja. Prenašajo se z neposrednim stikom ali preko opreme in ležišč. Ločimo dva podreda uši in sicer krvosese uši, ter tekute ali dlakožere. Krvosese uši povzročajo slabokrvnost in oslabelost, predvsem pri mladičih. So bolj počasne in jih zato tudi lažje opazimo. Dlakožeri se hranijo z dlakami in epitelom gostitelja. Ker so zelo aktivni običajno povzročajo močnejši srbež. Nekatere vrste uši lahko prenašajo tudi črevesno trakuljo.
PRŠICE
Med pršicami so verjetno vsem najbolj poznani garjavci. Najpogosteje se srečamo z ušesnimi garjami, kožnimi garjami ter demodeksom. Ušesno garjavost povzročajo garjavci Otodectes cynotis, ki naseljujejo sluhovode in kožo okoli uhlja. Ušesni garjavci živijo na površini koze, kjer se hranijo s kožnim epitelom in kožnimi izločki, pri tem pa povzročajo vnetje zunanjega sluhovoda. Pri invadiranosti je značilen ušesni izcedek, ki spominja na kavno usedlino, ter stresanje z glavo in praskanje po uhljih. Prenašajo se direktno ali preko okužene okolice.
Kožno garjavost povzroča pri psih Sarcoptes scabei var. Canis, pri mačkah pa Notoedres cati. Ti garjavci v vrhnjih plasteh kože kopljejo rove in povzročajo močno srbečico. Prenos je preko direktnega kontakta ali okužene okolice. Pomemben vir povzročitelja pri psih predstavljajo lisice, ki posredno preko okolice prenašajo zajedavce na pse. Kožni garjavci se lahko prenesejo tudi na ljudi.
Demodikozo pri psih povzroča Demodex canis, pri mačkah pa Demodex cati. Demodex je stalen prebivalec kože psov in mačk in živi v dlačnih mešičkih ali v lojnicah. Ob padcu odpornosti ali zaradi genetske predispozicije se lahko pretirano razmnožijo in povzročijo lokalno ali generalizirano bolezen. Okužba na človeka ne prehaja.
V nasprotju s prej omenjenimi zunanjimi zajedavci pa garje večinoma težko opazimo, saj so precej manjše in nekatere vidne le pod mikroskopom. Predvsem kožni garjavci ter demodex predstavljajo izziv pri diagnostiki tudi veterinarjem. Kljub temu, da so ti garjavci prisotni na telesu živali jih v kožnih ostružkih pogosto ne najdemo.
KOMARJI
Tukaj naj omenimo tigrastega komarja, ki pomemben prenašalec srčne gliste (Dirofilaria immitis), ki je razširjena predvsem na območju južne in vzhodne Evrope, pri nas se pojavlja predvsem na primorskem. Z vedno milejšimi zimami in zaradi pogostih migracij živali (selitve, dopusti) je okuženih vse več komarjev tudi izven tipičnega življenjskega okolja. Dirofilarioza (srčna glistavost) je pogosteje odkrita pri psih kot pri mačkah. Odrasle gliste naselijo desni srčni prekat ali velike pljučne žile. Obolele živali so manj aktivne, težko dihajo in kašljajo, v končnem stadiju žival pogine zaradi odpovedi srca.
PEŠČENA MUHA
Peščena muha je razširjena predvsem po obali Mediterana, vendar se podobno kot pri komarjih, zaradi podnebnih sprememb širi tudi na druga področja. Ti insekti se hranijo s krvjo predvsem ob večerih in ponoči, pri tem pa lahko na gostitelja prenesejo praživali iz rodu Leishmania. Tudi lejšmanijoza se pogosteje pojavlja pri psih kot pri mačkah, zbolijo pa lahko tudi ljudje. Najpogosteje se bolezen pokaže v kožni obliki kot zadebelitev in luščenje kože na glavi, smrčku ter okončinah, lahko opazimo nenormalno dolge ter čudno oblikovane kremplje. Pri visceralni obliki se pojavijo oslabelost, izguba telesne teže, vročina, povečanje vranice in jeter, otekle bezgavke in kronična odpoved ledvic. Zdravljenje bolezni je težavno, saj lahko tudi po popolni klinični ozdravitvi bolezen ponovno izbruhne čez več mesecev ali let.
Najpomembnejšo vlogo pri boju proti zunanjim parazitom ima preventiva. Na trgu je na voljo veliko različnih antiparazitikov in repelentov, ki jih je smiselno premišljeno izbrati. Pri nakupu teh preparatov se posvetujte z veterinarjem, ki vam bo svetoval ustrezne produkte, glede na vrsto živali ter okolje v katerem žival živi. Občasno je smiselno kombiniranje različnih preparatov, ki bodo glede na potrebe čim bolj učinkovito zaščitili vašega ljubljenca.
Foto: Fotobeležnica
Comments