VNETJE ZUNANJEGA SLUHOVODA

V ambulantah, kjer so naši pacienti predvsem psi in mačke, se z vnetjem zunanjega sluhovoda srečamo zelo pogosto. Zunanji sluhovod je pri psih in mačkah razdeljen v vertikalni in horizontalni del. Koža, ki pokriva zunanji sluhovod je sestavljena podobno kot drugje po telesu, predvsem v horizontalnem delu pa je več lojnic in ceruminoznih žlez. Izločki žlez ter odmrle epitelne celice tvorijo ušesno maslo, ki ima določeno zaščitno funkcijo. Zdrav sluhovod ima tudi samočistilno sposobnost, ki jo opravlja z gibanjem epidermisa in migracijo epitelnih celic v smeri od bobniča navzven.

Do vnetja zunanjega sluhovoda lahko privedejo različni vzroki. Zlasti kronične oblike so običajno posledica več različnih vzročnih dejavnikov.

Pogojni dejavniki so tisti, ki ustvarjajo možnost za nastanek vnetja in do le-tega privedejo skupaj z drugimi dejavniki. Med pogojne dejavnike spadajo na primer: povešena ušesa, vlažni sluhovodi (psi, ki se radi potapljajo, vlažno okolje), povečana aktivnost žlez v sluhovodu, novotvorbe, močna odlakanost uhlja in sluhovoda ipd. Prepoznavanje pogojnih dejavnikov lahko pomembno vpliva na uspešnost zdravljenja.

Primarni dejavniki so tisti ki neposredno sprožijo vnetje. Najpomembnejši med njimi so: alergije, tujki, zajedavci (predvsem ušesne garje) in motnje v poroženevanju kože. Vnetje zunanjih sluhovodov je običajno bilateralno, kar pomeni, da sta prizadeta oba sluhovoda. Izjema so tujki, kjer je običajno problematičen en sluhovod, ni pa pravilo.

Med sekundarne dejavnike štejemo tiste, ki vnetje povzročijo v spremenjenem sluhovodu (anatomsko ali bolezensko) ali pa v kombinaciji s pogojnimi dejavniki. Najpomembnejši sekundarni dejavniki so bakterije in kvasovke. Gre za organizme, ki jih lahko najdemo tudi v zdravem sluhovodu, kjer pa jim naravni obrambni mehanizmi onemogočajo prekomerno razmnoževanje.

Klinični znaki, ki jih lastniki najpogosteje opisujejo pri vnetju sluhovodov so pogostejše otresanje z glavo, praskanje po uhljih in pordeli sluhovodi. Neredko, ob prepoznem ukrepanju, pa so živali pripeljane tudi zaradi ran, ki so si jih zadale same zaradi intenzivnega praskanja ali udarcev ob trde površine.

Pri zdravljenju vnetja zunanjih sluhovodov je zelo pomembno, da odkrijemo vzroke, ki so sprožili vnetje. Terapijo določimo glede na klinični pregled in toplo odsvetujemo zdravljenje na pamet s pripravki, ki so morda ostali doma od prejšnjih obolenj. Običajen klinični pregled sestavljajo anamneza, stanje živali, pregled in tipanje zunanjih struktur, otoskopiranje ter odvzem in pregled brisa za citološko preiskavo.

Pomembno vlogo pri preprečevanju težav z ušesi pa ima seveda preventiva. Svojim živalim redno pregledujte ušesa, enkrat tedensko ali vsaj enkrat mesečno. Zdrav sluhovod je svetlo rožnat, v njem je lahko nekaj masla in iz njega ni zaznati neprijetnega vonja. Posebno pozorni naj bodo predvsem lastniki psov s povešenimi uhlji ter lastniki živali, ki imajo morebiti določene navade (npr. pogosto plavanje, valjanje po travi, druženje mačke z drugimi mačkami). Preventivno čiščenje ušes z ustreznimi čistili naj bo mesečno ali vsaka dva meseca in le, če je to potrebno. Prepogosto čiščenje lahko povzroča draženje sluhovoda in posledično pripelje do težav.

Pri mačkah kar 50% vseh vnetij ušes povzročajo ušesni garjavci (pri psih okoli 10%), ki lahko povzročijo tudi hude komplikacije. Določena sredstva proti zunanjim zajedavcem uspešno delujejo tudi proti garjavcem in so tako del preventive pri skrbi za zdravje sluhovodov.